Rdeče vino, rdeče zelje, rdeča lica, rdeč maček in krvave oči.
Tak bi moral biti naš martinov vikend.
In res je bil rdeč. In krvav.
Samo ne tako, kot sem si predstavljala.

Rezala sem bučo in prav pošteno pritisnila z nožem. Skozi svoj prst. Naravnost na rezalno desko.
Najprej sem samo zajemala sapo. Potem sem zatulila kot zverina.
V resnici me sploh ni tako bolelo. Bila sem v šoku. Ker sem v tistem trenutku dojela, da ne bom mogla na Vinsko cesto. Po rdečega mačka od rdečega vina.
Kri je brizgala po kuhinji kot vodomet. Sicer sem res v menopavzi, ampak toliko krvi viška pa spet nimam.

Tulila sem in pod vodo tiščala prst skupaj, Slana pa je vreščal po kuhinji:
»Kaj naj narediiiiim? Kje imamo flajštre?!«
Takrat sem začela tuliti še bolj. Ne zaradi prsta, ampak zato, ker moj mož ne ve, kje imamo obliže in gaze.
Jaz sem tulila nanj, on je blaznel po stanovanju, odpiral omare, predale in na koncu zmagoslavno prinesel obliže za žulje.

Takrat sva že oba vreščala.
Dokler me ni trdno stisnil k sebi, me objel in pomirjujoče oznanil:
»Našel sem duct tape!«
Nekako sva povila prst. Jaz sem zavijala z očmi, ker moj mož očitno nima pojma o oskrbi ran, on pa je povsem mirno odgriznil kos srebrnega lepilnega traku, mi ga napopal čez pol roke in stvar je bila zanj urejena.
Tako. Prva pomoč po Slanovo.
Res je bilo vse rdeče in krvavo. Ampak ne zato, ker bi ubila mačka.

So pa danes na Bledu skoraj ubili mojo vero v ljudi.

Šla sva na sprehod ob jezeru, ko sem nenadoma zagledala moškega, ki je z okrvavljeno glavo lezel iz vode in za sabo vlekel mlajšega moškega. Ta je bil povsem zmeden in očitno ni dobro vedel, kje je. Ob njima je stala pretresena gospa, okoli njih pa gruča ljudi.
Ki je stala in snemala.
»Ste poklicali rešilca?!« sem zavpila proti gruči ljudi, ki je stala na obali.
»Po moje ne,« je odgovoril nekdo.
Po moje ne?!
Dva človeka sta pravkar pristala v jezeru, eden s krvavo glavo, drugi povsem zmeden, okoli njiju pa kup ljudi s telefoni v rokah. In nihče ni pomislil, da bi poklical pomoč?
Medtem ko sva pomagala spravljati oba moška iz vode, sva poklicala reševalce.
Na srečo je mimo pritekel poklicni gasilec, ki je prevzel pogovor z dispečerjem na številki 112 in mu znal dati vse potrebne informacije.
Ljudje so pa stali in gledali.
Stekla sem do kočijažev in si izposodila veliko odejo, da smo oba reveža pokrili. Zeblo ju je kot mačka. Zobje so jima šklepetali, ko sta tiho sedela in čakala na pomoč.
Ljudje so pa stali in gledali.

Ljudje okoli nas so še vedno stali. In gledali.

Kmalu je prišel rešilec in oba odpeljal v bolnišnico. Iskreno upam, da jima ne bo hudega. Da jo bosta odnesla s čim manj posledicami. In da bosta kljub vsemu ohranila vero v ljudi. Zaradi tistih, ki so priskočili na pomoč in pomagali, kakor so najbolje vedeli in znali.
Ker mnogi drugi so samo stali. In snemali.

Morda bi res morali vsi še enkrat na tečaj prve pomoči. In v šolo človečnosti.