V naši hiši je avtomat kralj sveta. Pa s tem ne mislim kavnega avtomata ali sladoledomata.
Ne. To je una črna zver na steni, v katero so vtaknjene varovalke.
Včasih je bilo to babičino orožje, kadar smo ji šli na živce.

Ven ga je vrgla, če so moji starši imeli preglasno zabavo. Ker so tako kadili v kuhinji, da je imel vsak po dva čika v pepelniku in se niso videli čez tisto malo mizo iz ultrapasa.
Puf, je vrgla ven štrom, mama je popizdila, gostje pa so stekli po stopnicah in skozi vrata, da jih ne bi še slišali od besne babice.
Vrgla ga je ven, če smo otroci preveč skakali nad njeno glavo. Enkrat smo tako divjali, da je kristalni lestenec padel s stropa naravnost na njeno starinsko kavno mizico in se razbil na koščke. Če bi ga kdo dobil na glavo, bi ga lahko ubilo.
Predvsem pa ga je izklopila, ko je grmelo. Čeprav je bila sicer zelo korajžna, se je groma in strel bala kot hudič križa. Ni priznala, ampak po moje je med nevihto zlezla pod posteljo in molila. Čeprav je šla v cerkev samo za veliko noč in na kak pomembnejši pogreb.

Danes ta avtomat kraljuje nam.

V babičinem stanovanju, kjer prespimo, kadar pridemo na Koroško, se črno sveti pri vratih v kopalnico. Pod vsako fazo je s prastarim strojem, z belimi tipkarskimi črkami na črni podlagi, napisano, za kateri prostor je določena varovalka.
To je zdaj jasno tudi meni.
Ampak te naše varovalke vedno pogosteje pregorevajo.
Takrat se vsi bašemo na stol pred kopalnico in gledamo v črno čudo.
Oče sikne: »Dej mi fazenprifer!« in vse tečemo v babičino kuhinjo, kjer so na polici poleg škarij za obrezovanje dreves, šivalnega pribora z gobico in škarjami z zaobljeno konico tudi klešče in fazenprifer.
To je bila njena obvezna oprema.
Če bi danes videla mojo hladilno torbo za šampanjec in plastične kozarce na peclju, bi se ji zasvetile oči. Bila bi blazno ponosna na mojo obvezno opremo.
Kamor bi zadnje čase zelo rada dodala še rorcange. Ne vem sicer točno, kaj bi z njimi, ampak zadnjič sem jih gledala v trgovini in dobila občutek, da jih nujno rabim.

Oče se z eno roko drži za stol, z drugo išče varovalke. Ipak je tema.
Ker če vrže avtomat ven, se to pač zgodi.
Me tri iščemo rezervne varovalke in molimo, da kakšno pa le še imamo.
So tak spomin iz preteklosti kot kaveljčki za zavese. Artefakt, pravzaprav.
Ampak vedno najdemo še ravno eno, ki paše.
In spet je luč.

Dokler ne pride na Koroško moj mož in vklopi električni avto v vtičnico.
Najprej se ne zgodi nič.
Potem ne moremo odpreti garažnih vrat.
V hiši postane čudno hladno.
Ker je nehala delovati toplotna črpalka.
Hvala bogu, da je šla samo varovalka.

Če bi bila babica še živa, bi nas vse nasekala po riti.
Brez težav bi nas našla tudi v trdi temi.