N kot Nazca.

V Nazci imajo ful krompirja. Res. Polne kamione so jih vozili po razdrapanih cestah. Meni je bilo kar slabo, ko sem razmišljala, kdo ga bo toliko olupil … Nazca je mesto za vesoljce. Kdo drug bi lahko narisal  tako velikega kondorja, da ga lahko dobro vidiš samo iz aviona? Pa kolibrija. In kita. In vesoljca. Pač neki čudnega, kar je podobno modelu v skafandru. Kako so 100 let pred našim štetjem vedeli, da so vesoljci oblečeni v skafandre? A niso vesoljcie ene velike kobilice z enim očesom in rumenimi zobmi?

Kakrokoli, črte iz Nazce še vedno burijo duhove. Nihče ne ve točno, zakaj so jih risali. So bile risbe darilo bogovom? Mogoče koledar? Usvarili so jih tako, da so posneli povrhnjico s kamnite puščave in – zahvaljajoč vročemu in suhemu podnebju – so te črte vidne še danes. Kako jim je uspelo, da so črte ravne tudi do 200 metrov? Zadnja terorija pravi, da bi jih lahko ustvarjali s pomočjo balonov na vroč zrak. Ker so ob črtah našli večja kurišča, kjer bi te balone polnili s toplim zrakom. Kaj pa vem.
Je pa ogled črt iz aviona posebno doživetje. Tudi zato, ker se je treba za polet z avionom stehtati, kar mi je šlo strašno v nos. S cesno se dvigneš nad okoliške hribe, pilot pa nad risbami dela kroge, da si lahko potniki na obeh straneh aviončka ogledajo čudo sveta.

O kot ogledi znamenitosti. Načeloma je še vse bolj na frjuks, edino za Machu Picchu imajo posebne protokole, kjer se moraš držati poti in urnikov. Varnostniki piskajo, če se kaj preveč afnaš in štopaš kolone turistov. Drugod se lahko potikaš, kjer te je volja. Tudi na odptem pokopališču blizu Nazce imajo en haufn mumij v jamah mimo katerih se sprehajaš, kot bi šel na Odprto kuhinjo. Pokrite so z lesenimi nadstreški, to je pa to. Ob poljih ležijo zdrobljene človeške kosti, ki so jih raznesli ujede in potepuški psi. Eno mumijo imajo sicer pokrito s stekleno škatlo, ampak če bi si jo kdo prav res želel, jo ponoči komot naloži na prikolico in odpelje. Slana mi jih ni pustil fotkati, ker naj bi to prinašalo nesrečo. Kako nesrečo? Saj so že stoletja hin …

P kot Potosi. Potosi je mesto nad katerim kraljuje rudnik srebra. Iz njega so Španci odpeljali toliko srebra, da bi iz njega lahko naredili most do Madrida. In nazaj. Kako ga ne bi, če pa je v debelih plasteh ležalo pod površjem in so ga basali kar z velikimi lopatami. Zdaj je prepreden kot ementaler, iztrošen, po njem vrtajo lokalni najemniki in izkoriščajo uboge delavce. Do kolen v dreku in strašni vročini bašejo kamenje na vozičke in jih porivajo na plano. Za en poltonski voziček dobijo 20 centov. Živijo od 96% alkohola, čikov in kokinih listov. Njihova življenjska doba je 40 let.
Nekoč je bil Potosi eno najbogatejših mest v Boliviji, danes je mesto zapitih rudarjev in potepuških psov.

R kot radiator. Ne poznajo.

Salar de Uyuni. Za naj dogodivščino tega potovanja potrebuješ džip, dobro muziko, fajn sopotnike in kako flašo ruma.  Odprto dušo in kremo za sončenje. Glasbena kulisa je nujna za kruzanje po neskončni belini. Kristali so združeni v večkotnike, ki so odlična podlaga za čisto ubrisane fotke. Če pogledaš od daleč, vidiš 10 ljudi, ki se zvirajo vsak po svoje, da domov prinesejo fotke na katerih se bojujejo z dinozavri. Ali lezejo iz flaše. Kot fatamorgana se sredi jezera pojavi otok kaktusov od koder sega razgled v neskončnost belega. Kot je napisal Boštjan Videmšek, so pod plastjo soli največje zaloge litija na svetu. Po najbolj optimističnih raziskavah naj bi ga bilo kar 140 milijonov ton, po najbolj pessimističnih pa le 9 milijonov ton.

»Naravna bogastva, ki so bila vedno prekletstvo bolivijskega prebivalstva, bi morala končno postati njegova velika prednost in moč; jedro gospodarstva in socialnih programov. A za zdaj se to – razen nekaj osamljenih primerov – še ni zgodilo. Bolivija preprosto nima dovolj izobraženega tehničnega kadra, da bi lahko sama upravljala lastno naravno bogastvo. Hkrati je svetovno gospodarstvo tako agresivno globalizirano, da je zunaj sistema tako rekoč nemogoče uspešno delovati – vsaj na trgu fosilnih goriv, kovin in mineralov.«

Š kot šoping. Uf, če ne bi imela tako malo prostora v nahrbtniku, bi vse pokupila. Predvsem volnene rokavičke, kape s poklopci čez ušesa, puloverje, pončote …
Ker so lepi.
In povsod puščajo dlako.
Sem vam povedala, da si je enkrat Ruža kupila pončo za na Machu Picchu? Že sam pončo je težak, če te pa dež dobi z njim, je kot mlinski kamen okrog vratu. Zato se je Ruža skoraj po vseh 4 puzala po razmočeni inkovski poti, njena frendica je imela v nahrbtniku viklarje in fen. Na inkovski poti štroma ni.
Pač Š kot štrom.