F kot fak, je blo mrzlo! Ko je pri nas poletje, je na južni polobli zima. Kar pomeni rahel minus ponoči in okrog 20 – 25 stopinj čez dan. Glede na to, da si večino časa med 3500 in 4200 nadmorske višine, se temperature hitro spreminjajo. Čim zaide sonce, mraz zareže v kosti. Zato smo imeli tamale nahrbtnike ves čas s sabo in natlačene z vsemi možnimi lejerji oblačil. Fantje so imeli švic perilo, jaz prisegam na podložene žabe. Zavzamejo manj prostora in so enako tople. Sori, fantje, zmenite se naj še za vas začnejo delati debele štrample.
Zmeraj semi mela pri roki ruto, šal, kapo in puhast brezrokavnik. Zadnja noč na bolivijskem Altiplanu je bila še prav posebej pasja. Spala sem oblečena v dvojne žabe, pajkice, zavita v spalko čez nos, pokrita z dvema odejama in kapo na glavi. No, na koncu mi je bilo malo vroče. Dokler nisem hotela spiti vode iz steklenice ob postelji, ki je čez noč zamrznila. Tudi voda v kopalnici je bila utekočinjen led. Fak, sam res.

NAMIG: saj vemo, da se v ekstremnem mrazu v spalni vreči zapnemo čez nos in dihamo v spalko ter jo tako segrevamo?

G kot gore. Andi. Ni se za zajebavat z njimi, ker te lahko živega požrejo. Kar vprašajte une urugvajske ragbijiste. Trekingi po njih so krasni, lahko se po njih podite tudi s kolesi, ampak se zavedajte, da vas lahko višinska hitro zabaše. In mrzlo je. To smo že pogruntali. So pa razgledi prelepi (sem videla ene par fotk 😊), izleti neskončni in predvsem imaš strašno veliko časa za pogovore s samim seboj. Večkrat na dan se lahko vprašaš – a mi je tega res treba? In vedno znova si odgovoriš – ne, ni. Je pa vredno.

H hiše. V Peruju in Boliviji ni nekih strašnih arhitekturnih presežkov. Seveda izjeme potrjujejo pravila, Arequipa in Cusco sta čudovita, Lima pa niti ne. La Paz so združena tri mesta, ki so se skozi leta zlepila v kotanji vulkana. Mesto raste po skrilavcu v neskončnost in če mene vprašate, jih bo sam droben tresljaj stresel v dolino. So pa impozantne kabinske vlečnice, ki povezujejo en del mesta z drugim. Po dolgem in počez. Predvsem razgledi na neskončno mesto jemljejo dih. Naj dodam, da La Paz leži 3650 metrov nad morjem in je najvišje ležeče glavno mesto na svetu.

Da se vrnem neimpozantni arhitekturi – mesta ob poti so bolj kavbojski prašni zaselki, kjer stojijo nizki bloki s prepišnimi okni, na vogalih polepljenih s selotejpom. Topla voda ni pravilo in une sintetične stokilske koce niso glih apetitlih.

I Inki. Sama sem res švoh z datumi, zato tole kopiram z Wikipedije:
Inki so bili ljudstvo v Južni Ameriki, ki so ustanovili močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador imenovano Inkovski imperij. Vladali so med 13. in 16. stoletjem nad obsežnim imperijem z več kot 200 etničnimi skupinami, ki je bilo zelo organizirano. V času največje širitve okoli leta 1530 je obsegal približno 950.000 kvadratnih kilometrov. Po razvojni zgodovini so Inki primerljivi z bronastodobnimi kulturami Evrazije. Ritualno, upravno in kulturno središče je bilo glavno mesto Qusqu (Cusco) v visokogorju današnjega Peruja. Železa niso poznali, pri nas pa je takrat Primož Trubar že napisal in natisnil Katekizem in Abecednik.

K Kovček ali nahrbtnik?

Jaz prisegam na nahrbtnik. Predvsem zato, ker kovčka sploh nimam. Se mi pa zdi iti na tako potovanje s kufrom malo smešno. Kot bi šla v visokih petah na Triglav. Ali osedlala mačko.
Če smo iskreni, lahko kufer res vlečeš skoraj povsod. Je pa dejstvo, da je za večdnevne trekinge bolje zbasati stvari v večji nahrbtnik, ki ga potem napol praznega nosiš po hribih in dolinah, kot pa v malega natlačiti nujno potrebna oblačila, spalko itd.
Zakaj? Ker imajo veliki nahrbtniki veliko boljše narejene hrbte, ker se lepo usedejo na boke in prevzamejo težo, ki jo ponavadi nespametno naložimo ramenom.
NAMIG – spustite nahrbtnik na boke in hoja bo postala veliko lažja.
In ne bodite kmetje – ne hodite na taka potovanja s kufri. Tk pač je.

L in lame, alpake in vikunje. So tri predstavnice južnoameriških – kamel. Za crknit, a ne?
Največja je lama, malo manjša in bolj kosmata je alpaka, najmanjša je vikunja.
Lame so prave male kuzle. Zadnjič sem Slano fotkala z okrinčlano lamo in me je pljunila! Ni glih prilepila enega mastnega, je bilo bolj podobno poštenemu kihcu. Alpake so najbolj kjut, gobček imajo obrnjen v tak prikupen nasmešek, kot ga lahko ima samo prijazna deklica.
Vikunje so divje živali, ki so najmanjše predstavnice južnoameriških kamel, podobne so srnicam. Vsake toliko jih ujamejo, pošišajo in iz njene dlake pod vratom tkejo in pletejo najbolj fine in najdražje pletenine na svetu. Tudi južnoameričani niso več za predkolumbovsko žlico, iz vseh voln pletejo čudovite kreacije, za plašč iz aplake so v eni strašno nobel štacuni hoteli 12.000 EUR. Koliko bi tak plašč stal šele pri nas?

M Machu Picchu. Ne bodite smotani in pravilno izgovarjajte njegovo ime. Ni Mačupiču. In ni Mačkupičku. Izgovori se Maču Pikču, kar v kečuanščini  pomeni »stara gora« oziroma Izgubljeno mesto Inkov.
Maču Pikču so dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki ležijo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2350 m. Machu Picchu leži nad dolino reke Urubamba v sedanjem Peruju, približno 70 km severozahodno od Cuzca. Machu Picchu je bil zgrajen okoli leta 1450, na vrhuncu inkovskega imperija. Zgrajen naj bi bil v obdobju dveh Inkov, Pachacutec Yupanqui (1438-1471) in Tupac Yupanqui (1472 – 93), opuščen pa nekaj več kot 100 let kasneje, leta 1572.

Kljub temu, da so domačini ves čas vedeli zanj, je Machu Picchu šele leta 1911 svetu predstavil ameriški zgodovinar Hiram Bingham. 24. julija je ameriški zgodovinar – zaposlen kot predavatelj na univerzi Yale – razglasil odkritje Machu Picchuja po tem, ko je iskal mesto Vilcabamba, zadnje zatočišče Inkov v času španskega osvajanja.
Do Machu Picchuja je Binghama pripeljal 11-letni domačin Pablito Alvarez.

Leta 1913 je kraj doživel pomemben promocijski dogodek, saj je revija National Geographic Society posvetila Machu Picchu celotno aprilsko izdajo. Zakaj so Inki zapustili MP, še danes ni znano. Zadnja teorija govori o zastrupljeni vodi.
In če že govorimo o koncu neke ere – letos so odpustili še zadnje novinarje National Geographica. Po novem ga bodo ustvarjali samo še svobodnjaki in gostujoči pisci.  Zdržali so dobro stoletje. Enako kot Inki na Machu Picchu.