A kot Arequipa, čudovito peruansko mesto, obdano s štirimi visokimi vulkani. Vsak glavni trg v glavnem mestu držav v Južni Ameriki se imeuje Plaza de Armas, trg orožja. Tudi v Arequpi je tako. Nimajo vsi Prešerna. Trg je tlakovan z belim kamnom iz katerega je zgrajena tudi večina mesta, od tod tudi njegovo “pod-ime”, Belo mesto. Obdajajo ga arkade, nad katerimi so  barčki in restavracije. Večinoma so turistični nateg, mi pa smo našli restavracijio, kjer so kuhali s predkolumbovskimi sestavinami. Postregli so krompir vseh oblik in velikosti. Morskega prašička na žaru. Kvinojo. Aplako pečeno direktno na oglju. Surovo ribo (ceviche) marinirano v soku pasijonke. Ker limone takrat še niso poznali. Kot tudi pomaračne ne. Kar pomeni, da tudi niso poznali oranžne barve. Blagor jim, ker meni oranžna res ne paše.

B kot bolivijska cesta smrti. Bolj kot sama cesta so nevarni picikli s katerimi drviš s 4800 na 1300 metrov nadmorske višine. Stare šajtrge od bajkov s pokvarjenimi menjalniki in plantavimi kolesi. Je pa res, da bremze delujejo, kar je bistvenega pomena, ko se po ozki cesti podiš skozi slapove, čez potoke, šofiraš med lijanami in vriskaš od groze. In sreče. Ker na eni strani gledaš v 400 prepade. Kamor je prejšnji mesec padel Ekvadorec in se ubil. Na koncu imajo celo bazen. Kaj imajo s temi stoječimi vodami? Kot bi hoteli biti požrti od komarjev.
Kač, opic in medvedov nismo videli. Komarje pa.

C Cusco. Super kjut mestece od koder se delajo izleti na Machu Picchu in Mavrično goro (Rainbow Mountain). Izlet na MP je kr na izi, malo s kombijem, pa z vlakom in na koncu še z avtobusom. Na dan spustijo gor točno 4400 obiskovalcev, ki imajo za potikanje po enem izmed sedmih čudes sveta na voljo slabi 2 uri. Če seveda ne greš gor po Inkovski poti, ki traja 4 dni in se vmes povzpneš na 4200 prelaz Mrtve ženske.
Skoraj smo imeli mrtvega človeka na Mavrični gori, ker je Slano porolala višinska bolezen in je omagal tik pod vrhom 5036 metrov visokega sedla od koder je najlepši pogled na goro, ki ji mavrične barve dajejo kovine in minerali. Nad njo se svet navdušuje šele 9 let, saj je šele leta 2014 pokukala izpod stopljenega večnega ledu in snega. Slančija smo spravili k sebi z lokalnimi tabletami proti višinski. Na žalost ne obstajajo tablete proti globalnemu segrevanju.

D Dravograd. Ni v Južni Ameriki, bi pa lahko bil. Ker v Boliviji je en kup takih kavbojskih mest.

E  Eh, pod črko C bi lahko dala tudi kanjon Colca. Lahko bi bil tudi pod K kot kanjon, ampak tja pridejo kondorji. Kanjon Colca je en dan spusta 1000 višincev do reke. Sonce nabija, kamni se ti rolajo pod nogami, potrebna je maksimalna koncentracija in vsaj ena pohodna palica. Jaz sem jo kupila na vstopu v kanjon, zanjo sem odštela 5 centov, ker je bila en navaden odrezan kos bambusa. Imeli smo super vodiča Ivana, on nas je zvečer učil plesati salso, mi pa njega polko. Všeč mu je bil koroški šnops od strica Dolfa. Drug dan nam je orglice igral El condor pasa in večina je dobila solzne oči. Sred jebenega kanjona, kjer rastejo avokadi in kaktusi je sviral, mi pa hlipali.
Mal zato, ker smo se veselili oaze z bazenom na koncu drugega dne, večinoma pa zato, ker nas je naslednji dan čakalo vstajanje ob 3 zjutraj in 1000 metrski vzpon iz kanjona.
Vsi smo prilezli ven, nekateri so jahali mule, zajtrk je bil fin. Ker so postregli avokado iz kanjona. Točno tisti avokado bi lahko dali tudi kar pod A …