Če potuješ, se ti zmeraj kaj zgodi.
Ponavadi kaj fajnega, včasih pa tudi čista pizdarija.
Če začnem najino potovanje pri koncu – dva dni preden se je zmešalo Izraelcem, Američanom in seveda tudi Irancem, sva jo pocvirnala iz Dubaja proti domu.
Kak krompir, vam rečem.
Ko sem se reševala iz dreka, ki se mu je reklo cunami, sem sedela na zadnji ladji z Andamanov in na prvem avionu iz Kalkute proti Laosu. Samo stran iz epicentra, potem bomo pa že nekako.

Da se vrnem na začetek.
Na Mavriciju sva bila. Nič ni bolj klišejskega, a ne? Bela mivka, palme, rum. Rumkokoskasali.
In točno tako je. Neskončne plaže so pred resortom pograbljene bolj kot sosedin vrt, brisače so puhaste, natakarji ti berejo želje iz oči. So pa enkrat ubogemu malemu natakarju oči skoraj padle iz jamic, ker ga je nažgan Madžar držal za vrat:” A sem rekel, daj mi še eno vodko!” Indijec se je nerodno smejal, ko mu je vlekel ovratnik čez nos, vsi okrog so samo stali in nemo gledali. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi naredila koraka naprej, da plešastega huna žvajznem po nosu. Ravno sem zajela sapo, da mu povem, kam si lahko vtakne svojo vodko, ko me je Slana zagrabil za nahrbtnik in odvlekel iz bara.
“A si zmešana? Tale te lahko tako klofne, da te bo odneslo do Šentjanža!”
“Kar naj me, reve usrana! Se spravlja na šibkejše od sebe, bo on že videl!” sem bentila in se poskusila izmotati iz preketega rukzoka.
In tako je.
V all inclusive resortih so tudi pijane budale.
Cele dneve gorilijo pred barom v bazenu in pijejo modre koktejle iz finih kozarcev, ki se kar izgubijo med njihovimi tolstimi prsti.
In imaš resorte, ki so dražji, kjer goril ni. Tam so fine francozinje s hermesovimi rutkami ovitimi okrog koščenih nog, fen frizuro in zlatimi zapestnicami.
V teh resortih so tudi pravila oblačenja. Moški ne smejo v restavracijo v kratkih hlačah in natikačih. Zato zvečer vsi švicajo v hlačah za na avion in magari pohodnih čevljih. Da se le prsti ne vidijo.
Nimate primeren garderobe? Ni problema, v hotelu imajo super butike, kjer se lahko krasno oblečete in obujete. Če vaša kreditna kartica to prenese.
V tafajnih resortih imajo na plaži skrinjo s svežimi brisačami, ki jih lahko menjate vsakokrat, ko pridete iz vode. Na voljo imate tudi zastavice, ki jih zataknete v štil od senčnika. Na enem piše “ne moti”, na drugem “servis”. In takoj, ko zatakneš zastavico “servis”, od nikoder priteče natakar in z največjim nasmeškom pobere tvoje naročilo.
Jaz sem si privoščila pomfri in se mi je zdelo blazon nobel, ko je prinesel stojalo za pladenj s pomfrijem in dvema mrzlima pivoma. A sem povedala, da v tafainih ni bilo otroškega tuljenja v bazenu? No, ni ga. Očitno tafajni otroci ne tulijo. Najbž pa isto lulajo.

A tudi vsega finega se naveličaš, zato sva se po nekaj dneh priljučila 20 neznancem, ki so prišli na Mavricij s Shappo.
Počasi smo kapljali v hotel, vsak je prišel s svojim letom, eni utrujeni, drugi takoj za akcijo, tretji z malo punčko, ki smo jo že drug dan vsi hoteli posvojiti.  
Dobili smo se v mestu Pereybere, ki je en tak od boga pozabljen Portorož. Obalno mestece z javno plažo in tisoči francoskih penzionistov. Cele dneve sedijo na zložljivih stolih pod palmo ali pa sedijo ko race v morju. Ker vročina je res pasja. In po moje ga pri vseh svojih tabletah ne morejo tankati, zato pa čepijo v plitvini in kleptajo do večera. Potem vsak zloži svoj stol in gre z javnim avtobusom proti domu. Po moje je za njih to meka, saj dobijo apartamaje za daljše bivanje za 500EUR na mesec in prišparajo pri ogrevanju pariških soban. Normandijskih dvorcev. Provansalskih vil. Marsejskih varovanih stanovanj.

A kaka je bila naša skupina? Mešana in kak večer tudi zmešana.
Veliko samskih punc. En samski fant. Teta in nečakinja. Penzionistka Anica. Družinica z našo Živo. In vodička Ana. Raketa, ki nas je držala na vajetih, da ni bezljal vsak po svoje. V resnici smo se je vsi držali za kratke hlače, ker z njo se je ves čas kaj dogajalo. Malo smo se vozili z javnimi avtobusu, večinoma smo pa imeli svoj mini busek, ki nas je vozil od botaničnega parka, do ogleda krokodilov in želv. Pa na ogled pridelave in pokušino ruma. Že ob 10 zjutraj smo se rahlo majali vsak s svojim kozarcem v roki. Nič boljše ni bilo v vinoteki, kjer iz ličija pridelujejo vino. No, ja. V redu je. Vsak se po svoje trudi. Po moje zaslužijo več z degustacijami vina kot z dejansko prodajo sladkega zvarka.
Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne splezali na goro Le Morne, ki se dviga nad plažo.  Najprej je bila pot pisofkejk, na koncu smo pa po vseh štirih lezli po zlizanih skalah do vrha. Le Morna se drži res žalostna zgodba.
Na Mavriciju so najprej bili Nizozemci, ki so s sabo prinesli sladkorni trs. Ampak kdo bo žel sladkorni trs pri 100 stopinjah? Nizozemske cokle že ne.

Zato so potem uleteli Francozi in gnali uboge afriške sužnje po neskončnih plantažah sladkornega trsa. Leta 1835 je britanska policija prišla na Le Morne in sporočila, da je bilo v britanskem imperiju suženjstvo ukinjeno. Ubogi sužnji so poskus osvoboditve razumeli kot poskus ponovne aretacije in se odločili za skupinski samomor. Z gore Le Morne naj bi se jih pognalo več deset. Ko je bilo leta 1835 suženjstvo ukinjeno, je bilo na otoku približno 65.000 sužnjev, večinoma iz Mozambika, Tanzanije in z Madagaskarja.
Angleži, hinavci jedni, pa so namesto afriških sužnjev iz Indije uvozili delavce, ki so jih gladko nategnili. Ko so jih novačili po indijskem polotoku so jim kvasili zgodbo o najdenem zlatu na Mavriciju in jih tako pod pretezo zvabili na dolgo, nehumano pot čez morje do Mavrcija, kjer so jim dali podpisati zvijačno pogodbo v angleščini, ki je valjda niso štekali. Pogodbo, ki je 5 let niso mogli prekiniti, plačali so jim 5 rupij na mesec za moške in manj za ženske. Valjda. Katera ženska pa lahko naseka tono sladkornega trsa na dan?
Skratka, angleška banda je bila isto žleht – al pa še bolj – od francoske žlahte.
Je pa res, da so popisali vse Indijce, ki so prišli na orok in še danes predstavljajo 90% domorodcev. Tako si lahko vsi za nazaj pogledajo kdaj in s katero ladjo so njihovi predniki prišli iz Indije. Kot da jim to kaj hasne. Edino incestu se lahko izognejo.
Na Mavriciju imajo zato 3 uradne jezike: francoščino, angleščino in zadnja 3 leta tudi kreolščino. Kreoli so načeloma potomci afriških sužnjev mešani z evropskimi kolnialisti.  Kreolščina temelji predvsem na francoščini in vsebuje elemente afrikih in indijskih jezikov. Je najbolj razširjen vsakdanji jezik na Mavriciju. Najbolj fini prebivalci Mavricija ga ne znajo. Itak, saj niso kmetavzi.

Kaj je bilo še fajn?
Fajn je bilo jest.
Njihova kulinarika izvira iz indijske kuhinje. Če si simpl človek kot jaz, potem ješ rotije iz prikolice za pol evra. In je vrhunski.
Če si malo bolj radoveden in rad crkljaš brbončice, kot sem jaz, potem si na plaži privoščiš ribo za par evrov.
Če si ful faca, kot je naša vodička Ana, potem organiziraš indijski piknik na plaži.
Ali pa jastoge ob bazenu.
In koktejle. Tudi tiste modre smrduhe, ki so jih eni preventivno zlivali v teglce hibiskusa.
Ker po njih bi lahko bruhali, kot sem jaz na jadranju s katamaranom na otok Gabriel. Sonce je pripekalo, morje je valovalo. Res valovalo. Tokrat me ni bilo strah, ker sem zaupala modelu, ki je šofiral z nogo. Ampak moj želodec pa ni zaupal in je dal vse od sebe. Kar mi ni pokvarilo izleta.
Na koncu sem plesala z motoristično čelado na glavi.
Na katamaranu.
V resnici nočem vedeti, zakaj jo imajo tam.
Zagotovo bo še kdaj prilika, da preverim.
Pojdite in preverite tudi vi!
Potovat je fajn.
Ponavadi prideš domov z novimi prijatelji.