Po moje imamo vse ženske nihanja zadovoljstva ob pogledu v ogledalo.

Ponavadi smo nezadovoljne s tem kar vidimo. Drugič smo ful nesrečne, včasih zgrožene, tu pa tam smo pa nekako vesele, ker stanje ni še slabše.

Jaz zadnje čase navijam za luči z dimerjem. Ko sva s slavnim in lepim Sašom Radovičem še letela skupaj na na adrijskih avionih, me je vedno znova peglal:”Smej se z očmi! In daj luč na dim 2.” Kar je bila skoraj taka tema, da smo kavo nalivale mimo šalc in potnikom v ušesa tlačile tople rogljičke.
To, da naj se smejem z očmi, mu ful zamerim, ker sem točno zato čisto gubasta okrog oči, ena veka mi pada proti prsim, ampak na srečo jih ne bo dosegla, ker se ji vztrajno umikajo proti kolenom …
Najbrž bi že veliko naredili, če bi prepovedali ogledala.

Kot smo na teh straneh že zapisali, mi je vseeno, če cela Slovenija hodi okrog kot jata rac, jaz raje ostajam pri šarpejih. Ampak – imam rešitev. Pa to nista igla in cvirn, temveč dober star – čop!
Že celo  leto si puščam lase in vedno bolj postajam podobna Kevinu Baconu. Al pa Tomu Cruisu. Tista prečka na sredini glave in neko šavje tam okrog uses. Če bi mi lasje rastli tako hitro kot dlake, bi imela že čupo do riti, tako jih pa komaj spravim v palmo na vrh glave in spnem s tamalim krokodilčkom od orhidej … Ampak vrnimo se k čopu. Rešitelju. Ki bo zategnil mojo faco tako zelo, da bodo še joški stali strumno kot vojaki na pogrebu.
Je pa tudi res, da počasi izgubljam potrpljenje s temi lasmi.
Če bi se zdaj fajn postrigla, bi takoj zgledala boljše, kar bi bilo za nekaj dni dobrodošla sprememba. In se ne bi rabila več sušiti s krtačo.
Da vam ne povem, kako vesoljsko krtačo za lase sem si zadnjič kupila. Pa še black friday ni bil, ampak en navaden torek!
Skratka, kupila sem si tisto krtačo, ki ti hkrati suši in navija lase.
S tem detajlom, da je ena krtača prevelika za moje prekratke lase, druga jih pa tako zagrabi in jih navije, kot bi jih mikser dobil med metlice.
A kako to vem?
Jah, enkrat sem hotla od blizu pogledat, če je sladka smetana že stepena, lasje so mi padli v smetano in v sekundi sem imela mikser zavit do lobanje. Če ne bi mama hitro potegnila kabla iz vtičnice, bi bila najbrž še danes tam imela luknjo brez las.

Ne vem, kaj je z mano in temi špriklami.
Res imam srečo, da ne hodim po svetu na pol plešasta in s piciklom zahaklanim za pas …