Vstopite v svet bajk o vodnem duhu Nokku, duhcu slapov Fossegrinu, ženski z votlim hrbtom Huldri in neumnim Trollom. Svet kitov, fjordov, jezer in slapov.
Norveška je tako noro lepa, da ni čudno, da so Norvežani tako zagamani ljudje.
V resnici nisva z nobenim govorila, ker nisva nobenega srečala. Najbolj simpatičen Norvežan je bil Mehičan iz bližnje restavracije z mehiško hrano.
Ker norveška hrana res ni bogvekaj.

Polja obešenih polenovk
Polenovke so njihov največji biznis, saj jih na Lofotnih in okrog ujamejo približno 50.000 ton na leto. Kar je 30.000 ton brez glav. Glave pošljejo v Nigerijo, kjer iz njih skuhajo osnovo za nigerijsko priljubljeno nacionalno jed. Še pred tem pa otroci iz glav porežejo jezike in dobijo plačano po komadu. Če tega ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela.
Na Lofotnih sušijo obglavljene in očiščene na velikih lesenih ograjah, ki postanejo polja obešenih polenovk. Kako smrdijo celi otoki, si težko predstavljam, vem pa, kako smrdi vrečka posušene polenovke. Ob njej je prdec gnilih štumfov po celodnevnem pohodu na Triglav dišeč kot mamin objem.

Poročno darilo
Od nekdaj sem bluzila, da če bom kdaj šla na poročno potovanje, hočem it gledat kite. Ne zanimajo me Maldivi in Sejšeli, jaz imam raje sneg in mraz. Kar mojega moža spravlja v obup. V Južni Ameriki je včasih prav pošteno protestiral in ni hotel vstati ob 3 zjutraj, se zvaliti izpod 3 odej, da bo šel še na en preklet hrib.
Ampak sem ga dobila na kite.
Kiti so ali pa jih ni.
In morje je lahko gladko kot olje al pa razkurjeno kot jaz na banki.
Tisto nedeljo, ko sva midva šla na kit safari, je bilo prav posebej besno, kar je mene navdajalo s tesnobo. Morja se bojim in na ladjah sem trda ko Hans v avstrijskem porniču.
Ko sem zagledala sopotnike s smučarskimi očali na glavi, sem se skoraj obrnila in tekla v kontra smer.

Na ogled smo šli v Andenesu, mestu na končnem koncu Lofotnov. Z rdečim svetilnikom in od vetra ter morja skloftanimi lesenimi hišami. V različnih delih leta se tam igrajo različne vrste kitov. Od glavačev, ork, dolgoplavutih kitov in delfinov. Iščejo jih s pomočjo modela na vrhu svetilnika, ki z opasnim rešpetinom opreza  po morju, do gumijastih čolnov, ki sekajo valove pred veliko mamo ladjo, ki počasi ropota proti obzorju.
Tip s smučarskimi špegli je zlezel v  gumijast speed boat in švignili so mimo nas, ki smo se kot stara dojilja zibali med valovi. Po eni uri so našli otroški vrtec dolgoplavutih kitov in nas povabili na obisk. Kaj takega!
Vsi smo vreščali od navdušenja, tekali z ene strani ladje an drugo, vklopili so zvočnike, da smo lahko poslušali njihove zvoke pod morjem.
Pa sem dobila svoje poročno darilo!

Dežela trajektov in rdečih hiš
Čeprav nisem oboževalka čolnov in ladjic, imam rada trajekte. Velike, varne ladje.
Predvsem tiste, ki vozijo na otok, ne tistih, ki te potem peljejo domov.
Če se mi je včasih zdela super vožnja na Lošinj, je vožnja s trajektom na Lofotnih res čarobna. Najprej pluješ po fjordu, na vsako stran se dvigajo strme stene z zelenim mahom obraslih gora, na obali stojio osamljene hiške z lučkami pred okni in rdečimi lopami za čolne.
Zgodovina o rdečih norveških hišah je luštna. V švedskem rudniku bakra v Valunu so namreč pri kopanju bakrove rude pridelali stranske proizvode iz katerih so potem naredili rdeč pigment. Zmešali so ga z lanenimim oljem, vodo in ziher še čim, ter iz tega izdelali poceni, dogotrajno in odporno barvo. Pa še spominjala je na barvo opeke, iz katere so si hiše lahko gradili samo bogataši. Barva je skozi leta ponarodela in najbrž zdaj lahko kupiš rdečo barvo na vsaki pumpi. Me pa zanima, če morajo bajte pred štrihanjem ponovno zbrusiti. Najbrž ja in vesela sem, da tega ni reba početi meni.
Ker ta čas raje izkoristim, da lezem v hribe in občudujem razglede.

Dežela hribov in cvetočih polj
Lofotni so en velik cvetoč travnik, saj nimajo živine in skoraj nikjer ne kosijo, mesta pa so mesta duhov.  Norvežani res cenijo zasebnost, vsak stik, ki ga imaš z ljudmi – na recepciji, z vodiči, natakarji – vedno komuniciraš s tujci. Kot da so njihov obrambni ščit. Prva bojna linija, od koder se lahko naprej prebijejo samo najboljši.
Tekači na smučeh in trenerji smučarskih poletov. …

Floya nad mestom Svolvear je en strm breg, na katerem grizeš kolena.  Začne se namreč s »šerpa stopnicami«. Fora je v tem, da so jih v resnici zgradili Nepalci iz ljudstva Šerpa, ki so mojstri grajenja takih stopnic. Predvsem so strme in visoke! Če mislite, da imate orng trening na telovadbi, pridite sem in rit vam bo hvaležna.
Čez kak mesec, ko se boste lahko brez javkanja vsedli na wc školjko.

Po Floyi sva zlela še na na Mannen nad mestom Leknes, kjer je čudovit pogled na belo plažo Haukland in turkizno morje 500 višinskih metrov nižje.

Na Reinebringen nad mestom Reine in za konec še na breg nad plažo Halvika. Na slednji naju je pral dež, pot se je spremenila v gosto čorbo dreka, po kateri smo se plazili navzgor in dričali navzdol.
Če bi morala izbrati 2 najljubša treka, bi zagotovo izbrala Mannen in Reinebringen. Fora vseh teh vzponov je v tem, da se začnejo takoj strmo vzpenjati. Ni nekega ogrevanja skozi borove gozdičke, takoj ugrizneš v breg, marsikje greš po ozkem grebenu po razmočenem terenu, ki te z lahkoto vrže na rit.
Al pa v prepad.

Reinebrinegn ima skoraj 2000 šerpa šteng. Preračunano v simpl matematiko prehodiš skoraj 123 nadstropij, če je eno nadstropje visoko 3 metre. In gor lezejo vsi. Od korejskih mumij do nosečih mamic, ki imajo na joške privezanega mini dojenčka.

Vikingi v birkenštokih iz tjulnje kože
Ogromen muzej stoji na posestvu, kjer je kmet med oranjem s traktorjem zaoral v ostanke vikingške velike »hiše«. Vse skupaj je zgledalo kot žive jaslice, kazali so, kako se tke volna, lahko si se oblekel v vikinga in vihtel krepelce. Na bližnjem jezeru imajo tudi vikingško galejo in z njimi se lahko pelješ en krog. Najprej sem bila navdušena, a ko sem videla norveške trole, ki so se malo postrani in malo rikverc peljali proti bližjemu otoku, sem si premislila. Raje sem šla streljat  lokom in skoraj sem sekiro vrgla v animatorja, rdečeličnega hipsterja z dolgo oranžno kito na pobriti glavi, v debelih štrikanih štumfih in birkenštokih iz tjulna za 500€.

Cene? Ja, cene pa so!
Hrano za zajtrk sva si kupila v bližnjem supermarketu. Založeni so res bogato, cene so skoraj polovico višje kot pri nas. Pivo je 3€. Vem, da vas to najbolj zanima.
Liter nafte je približno 1,66€.
Gostilne so pa čisto svoja zgodba. Zgodba draga kot pes.
Vsaka jed je približno 20€. Ribja juha. Al pa samo omleta. Burger je okrog 30€. Losos na žaru tudi. Sendvič je lahko tudi 20€. Cimetove rolice so po 6€. Veliko pivo je 14€. Kozarec vina 15€.
Norvežani so navajeni jesti hot-doge na pumpi. Pride približno 7€ in je prav okusen.
Za primer: 2 cimetovi rolici, 1 sendvič z rakci in eden s piščancem, 1 hleb kruha z drožmi in 2 kavi je 50€.

Pivo lahko kupiš v supermarketih do 20.00 ure, v soboto do 18.00, v nedeljo je pa čas za treznjenje in alkohola ne prodajajo. Nikjer (razen v gostilnah, seveda). Na pumpah ga sploh nimajo. Never ever. Vino in žgane pijače lahko kupiš v posebnih trgovinah, ki imajo zelo omejen prodajni čas. Vino stane približno enako kot pri nas, žgane pijače so pa tudi enkrat dražje.

Kaj vzeti s sabo?
Midva sva šla konec junija, povprečna temperatura je bila 10 stopinj. Letela sva v Tromso, od tam pa preko Senje (z dvema trajektoma vmes) prispela na Lofotne.
Najina ruta je bila: Tromso, Senja, Andenes, Svolvear, Leknes, Henningsvear, Reine (izlet do plaž Haukland in Kvalvika), A in nazaj proti Tromsu.
Moj kufer je ob odhodu tehtal skoraj 22kg z litrom viskija vred.
S sabo sem vzela spalko, zimsko puhovko, zimske pohodne hlače, vetrovko, goreteks jakno, puhast brezrokavnik, tanke pohodne hlače, pohodne čevlje, debele superge in plastične birkenštoke za v kombi in pod tuš. Kup pohodnih majic, pajkice, debelo trenirko, 2 hudija, debel plulover, kapo, rokavice, šale. Slednje je prišlo prav, ko sva šla gledati kite, ker je morje res neusmiljeno, piha, valovi so, špricata morje in dež. Naslednjič vzamem s sabo še nepremočljive hlače, ker đabe ti jakna, če imaš pol mokre gate.
In pohodne palice!

Kombi Smrduh
Na Norveškem lahko avto, kombi, avtodom, motor ali kolo brezplačno parkiraš kjerkoli v naravi, 150 metrov od najbližje hiše. Enako velja za šotore.
V teoriji.
Vedno več je znako v za prepovedano parkiranje, a imajo toliko jezer, fjordov in brezplačnih parkirišč, da lahko prespiš praktično povsod.
Imajo pa krasne kempe s kuhinjo, pralnico, toaletami in savnami za 20€ na noč.
Easy park zna biti tudi po 5€/uro. Je pa res, da sistem deluje v nulo.

Kombi sva najela pri podjetju Indie campers.
Vzela sva velikega, ima 4 ležišča (2 na strehi, 2 zadaj), kuhinjo s hladilnikom in kopalnico.
Posebej računajo posteljino. Pa brisače. Stole in mizico. Kolesa.
Midva sva naročila samo mizico in stole, posteljnino in brisače sva vzela svoje.
A prepričana sem, da si je v Indiji, kjer imajo postavljen kontaktni center, ena Prijanka mislilia:
» Aha, ne bi posteljnine, škrtica, prav ti je, pol bomo pa tako!« in je črtala s seznama še odeje, vzglavnike in plinske bombe, ki poganjajo gretje kombija.
Najprej sva malo popenila, potem pa šla v bližnji šoping center in za 30€ nabavila 2 vzglavnika in odejo. Na srečo sva imela s sabo spalki in naju ni nikoli zeblo.
Gretje je druga zgodba, ker se je Slana ena 2 dni matral z errorjem na kontrolni plošči, menjal plinsko bombo, odpiral ventile, glasno brundal, še soseda je poklical na pomoč, potem je začelo čudežno delovati in midva sva lahko komot dolgo v noč kartala in gledala neskončen sončni zahod.
Indie campers imajo na FB prav skupino sovražnikov, ne vem, kako je z drugimi kompanijami, ampak če se le da, najemite kombi kje drugje. Kjer nimajo centrale v Indiji in kjer celo kdo kdaj dvigne telefon ter odgovori na preprosto vprašanje, recimo, če moraš ob odhodu sam izprazniti wc kaseto … (in jo pol rajš (no, ne glih evforično srečen) sprazniš, kot da ti pajsnejo 500€ varščine).
Vsega skupaj sva prevozila slabih 2000 kilomtrov v 10 dneh.
In minilo je čisto prehitro.

Včasih sem se počutila kot Maggie iz Severnih obzorij. Slana na srečo ni bil tako namrgoden kot Fleischmann, samo še los bi stopil na cesto, pa bi bila spet tam. Na Koroškem, pokrita z deko, deklica s čopom, ki sanja o slapovih, lososih, ki plavajo po reki navzgor, neskončnem dnevu in večnem snegu.
Galebih, ki spijo podnevi in letajo tudi pozimi.