Zadnje čase smo v postelji trije. Midva in moja perimenopavza.
Ta kuzla ima sicer rada samo ženske, kar bi po vseh pravilih moralo biti blazno erotično, ampak ni.
Kri ti sicer vreje in mečeš cunje s sebe, ampak če bi me samo pogledal, bi ga brcnila.
Še prav posebej dobro bi pomerila, da bi še on občutil, kako trpim.
V službi sem že zdavnaj nehala spraševati, če je vsem tako blazno vroče kot meni.
Zdaj se samo tiho slačim. Oblačim. Slačim.
In na splošno se počutim zaendrek.
Večinoma zato, ker sem nenaspana, še bolj pa zato, ker nobena telovadba ne pomaga, da se me kile ne bi držale kot klop. Kaj držale kot klop, množijo se kot slaba vest in si zraven še veselo žvižgajo. Trenutno sem v fazi apatije in nabiram moči za novo bitko v vojni, v kateri ne bom zmagala.

Ginekologinja mi je rekla:”Ne moreš toliko telovaditi, kolikor ti lahko mena naloži kilogramov. Edino kar pomaga, ja stradanje.” Stradanje, stradanje. Za stradanje moraš imeti nek konkreten cilj.
Recimo, da boš na morju srečala njegovo bivšo. A vse bivše so tako suhe in jaz toliko pri pameti, da vem, da je za tolažbo boljše pojesti še kak debel kos kruha. Z majonezo in kumarami.
Vsem šitom od hrane za katero doslej nisem imela pravih izgovorov.
Nikoli nisem bila noseča, nisem hodila v klet vohat premoga, nisem tiščala nosu v tank z bencinom, valjda mi vsaj enkrat pripada majoneza.

Problem perimopavze in menopavze je v tem, da ji ne moreš pobegniti. Ždi in čaka.
Kamorkoli se obrnem, mi skoči v glavo. Telefon me obmetava z nasveti žensk. Telovadi ob steni. Izpolni vprašalnik in pomagali ti bomo. Te tablete delajo čudeže!
Fakof. V resnici nič ne pomaga. Ginekolginja mi je napisala recepte za hormonske terapije. Seznam stranskih učinkov je daljši Tolstojeve knjige Vojna in mir. Ne bom jih jemala.
Ne bi rada vsakokrat, ko bi pogoltnila kilo tablet, pomislila:” O, rak, živjo, živjo! Kam pa ti?”

Raje sem tečna in debela.
Prepotena in zaspana.
Edini nasvet, ki se mi zdi logičen je: “Enkrat boš to morala dati čez. Z vsemi tabletami, praški, obliži, razprišili, akupunkturami in bioresonancami samo odlagaš in prelagaš pot, ki jo boš slej ko prej morala prehoditi.”
Nekatere po cesti perimoenopavze tečejo par mesecev, druge se vlečemo nekaj let.
Mene je v resnici ujela mlado, menda to nam, ki nimamo otrok, nekako pritiče.
Ful hvala, res.

Dokler nisem gledal filma s francozinjami, ki so razlagale, kaj vse jih muči v obdobju perimenopavze, sem mislila, da sem nora. Zdaj vem, da pač sem ženska pred petdesetim.
In da ni nič narobe, če bi kdaj koga zbrcala.
Da sem brezvoljna in utrujena.
Zato bom počivala, ko mi paše. Jokala, ko se bom tako počutila.
In bom o tem govorila.
Ker problem ni v tem, da ženske o perimenopavzi nočemo govoriti.
Problem je, ker nas nihče ne želi poslušati.