Taki in drugačni. Cerkveni in osebni. Kar je za Jezusa in tiste 3 kralje, recimo, eno in isto. Nekateri pač morajo biti nekaj posebnega.
Da mi gredo prazniki na jetra, sem že večkrat napisala. Takrat sem krivdo zvračala na dejstvo, da nimam otrok in je to večno pretvarjanje pri skoraj 50, da je prišel Božiček, brezvezno.
Priznajmo si, da so novoletni prazniki eno veliko trpljenje.
Imam ljubo prijateljico, ki je za okraske za jelko zapravila BDP manjše afriške države in jo postavila še skoraj sredi poletja. Kar je glede na vložek in afriško podnebje, logično.
Če bi bilo po moje, bi stala celo leto naokoli.

Verjamem tudi tistim, ki na balkon obesijo vse, kar se sveti, blešči in utripa in tako sosedom krati spanec. Vseeno bi tukaj dodala opazko, da so tiste spufane verige kitajskih luči, ki v temi bingljajo sredi fasade in se narahlo speljejo do srede blakona, res bedne.
Sem pa navdušena nad večmetrskimi božički, ki jih veter premetava sem ter tja, oni pa izgledajo, kot da ti mahajo z debelo, mesarsko roko. Dokler ga veter ne odfuka in odnese čez prekmurske ravnice. Otroci v jok, jaz pa v smeh. Žleht ko kuga sem, vem.

Ista sem pri novoletnih željah.
Naj se  pohvalim, da letos nisem dobila niti ene božične čestitke, kar je v resnici kar bedno, glede na to, da sem na poroki gostila 80 potencialnih frendov, ki bi mi lahko zaželeli blažene praznike …
Najbrž sem si veliko sama kriva, ker v preteklosti nisem odgovorila na nobeno od verižnih voščilnic, ki so mi med božično večerjo cingljale na telefonu.
Božična večerja je že sama po sebi en velik stres.
Najprej se z mamo cel mesec pregovarjamo, kaj bomo kuhali. Katero pecivo bomo jedli in kako potico naj speče. Naj poudarim, da že zadnjih 20 let pečemo isto pecivo in da ji potica vedno boljše uspeva. Ločimo tisto z rozinami in tisto brez, pa samo na konju. Pravzaprav za praznike najbolj našpuka mama, ker se mi 24. decembra prisvaljkamo iz Ljubljane proti večeru, ko je ona že narezala vso zelenjavo na svetu, stepla majonezo iz cele farme jajc in je oče v šlafroku pred sedmo zjutraj stal v vrsti pred mesarijo in čakal na tatarski biftek.

Pa vseeno se punce zaletavamo po kuhinji, konec večera smo vsi utrujeni, s podplutbami od vseh špičastih riti in kuhinjskih vogalov.

Potem pride novo leto in jaz sem dobila točno 2 voščili. Kar je kar veliko, glede na to, da sama nisem poslala nobenega. Zna biti, da tudi zato, ker nisem odgovorila na nobeno rojstnodnevno voščilo.
Ki ga imam julija.
Predlani sem pozabila na mamin rojstni dan, lani na jubilej najboljše prijateljice in to me še danes preganja. Predvsem slednja me preganja in mi to – kolikor se da redno – servira pod nos.

Kar pa ne pomeni, da nimam rada mojih najbližljih in srednjedaljnih.
Jih presenetim, ko najmanj pričakujejo in jim dam vedeti, da mislim na njih.
Tale kolumna je za vas.

Vse najboljše, veliko sreče pa zdravo!