Vsi poznamo prototip moškega, ki hodi po svetu v gostem oblaku Toma Forda, vozi temno modrega poršeja in nosi bundo z dolgodlako kuno. Ampak ti moderni bogataši v resnici sploh niso najbolj opasni mestni jezdeci. So copate, ki imajo doma hudo lisico, ki jim za skakanje čez plot lastnozobno odgrizne jajca, denar in otroke.

Opasni so tisti revčki, ki hodijo po svetu v anoraku polepljenim z daktejpom. Prav počasi se vlečejo po mestu, blazno zamišljeno gledajo v neskončnost, mršijo obrvi v neslišni, neskončno globoki misli.
Ker so v resnici v dno duše užaljeni, kir lajf, res, totalna krivica. On je načitan. Izobražen. On ima pedigre.
In je spet brez punce.
On išče sorodno dušo. Strašno lepo filozofinjo z doktoratom iz zgodovine in informatike. Bivšo atletinjo, ki preigrava Brahmsa, vzgaja ptičarje in zgodaj zjutraj iz nule peče francoske rogljičke.
On ima pedigre in lahko pove vse, kar si misli.
V fris. Brez zapor in brez zavor.
Ker on je od boga poslan in prizna, da je z njim zagotovo nekaj narobe. Sam fak it, on je zato tako zelo prikupno zmeden.
On lahko punce menja pogosteje kot listje menja barve.
To je ta tvist. Ko bi ona mogla njega načevljati, on pusti njo.
Ker – saj vemo. On ima pedigre.
In je spet brez punce.
Ti si pa kmetica z vasi.
A ne ve, da smo punce z vasi vsaj enkrat v otroštvu padle v gnoj?
In ko enkrat padeš v drek, se ne bojiš ničesar več.
Še najmanj pa vola s pedigrejem, ki rad leti na krilih stare slave.
O stari slavi lahko marsikaj povemo tudi ženske.
O povešenem vratu, gubah, hrčkastih ličnicah, kufrih pod očmi.
O tem, kako postajamo nevidne.
Kar v teh sivih dneh sploh ni tako zelo težko.
Mogoče bi se pa lahko tudi me znašle in si z daktejpom poflikale gube?
Ampak kaj ti hasne, ko daktejp spusti, imaš spet gube.
On pa še zmeraj ima pedigre.