Nekateri moški si želijo doma svojo vinsko klet. Ali fitnes. Sobo za biljard. Temnico za igranje igric.
Milan si je zaželel ločeno stranišče. Kjer lahko zjutraj sedi na belem prestolu in v miru razmišlja.

Medtem jaz haram po stanovanju, eno hlačnico od pižame imam zarolano do kolena in ponavadi vpijem, da bom zažgala vse cunje v omari.
Dokler ne trčiva pred kopalniškim ogledalom in glasno renčiva.
“Vso toplo vodo si mi porabil! Kaj naj zdaj s subrino na buči? A si se res moral tuširati 100 let in  kopalnico spremenit v savno? Saj se sploh ne vidim v ogledalu!”
On gleda izpod poudarjenega možganskega režnja in si počasi brusi čekane …

Zato se ponavadi jaz prva zvalim iz postelje in poskusim spokati od doma, preden on zavzame kraljestvo. Vedno ne rata, včasih sva soodvisna in takrat iskre netijo sočne besedne zveze.

Zadnje mesece nam prenavljajo blok in v stanovanju sva kot v akvariju. Ker nimava povsod firankov, so žvižgajoči delavci najbrž že velikokrat ujeli mojo frizuro na frjuks, spotikanje čez podočnjake ali pa samo odblisk gole riti. Ko se sredi dnevne sobe zavem obiskov na blakonu, se vržem na tla in hitro puzam v spalnico, ki že dober mesec ni videla dnevne svetlobe. Včasih tudi pozabim zapreti vrata kopalnice in delavčki vidijo, kako si z debilno odprtimi usti mažem trepalnice. Skratka, modelom ni dolgčas. Večkrat jim skuham kavo ali spečem piškote, da se jim dobro zapišem. Kaj veš, kaj se tile frajerji pogovarjajo na sindikalih izletih in res nočem biti tista prasica, ki se pretvarja, da so nevidni.

Danes zjutraj sva imela en tak zaplet, že navsezgodaj sva bliskala in grmela. Jaz sem odprla predal, on ga je zaprl in precviknil kabel od fena, ki mi je padel v odprt predal. Nisem mogla držati jezika, ko sem ga ujela s supergami tacati po bajti:” Jaz tu hodim bosa, ti pa s temi supergami stojiš pred vsemi poscanimi pisoarji na svetu!”
V avtu pogruntam, da sem pozabila marelo. Hitro tečem nazaj, z usranimi supergami po stanovanju (ja, vem, hinavka, ampak jaz vsaj tečem po prstih), hop, pograbim marelo in tečem nazaj.
Pred njegovo pisarno se presedeva v avtu in gladko me zaparkirajo tri kište od korejskih džipov, notri pa velikanski Korejci. Kar predan, narod, nimaš kaj.
Za njimi se je takoj nabrala neskončna kolona jutranjih nervoznežev. Korejci so zaprli celo ulico in izvoz iz avtohiše. Prekleti turisti, si mislim … potem se spomnim na naju, kako sva nazadnje v Modeni vozila po pešconi in zaprem kljun.
Zavijem na glavno cesto, stopim po gasu, čez 15 min imam sestanek. Vozim v polžji koloni, bentim, ko trolar gladko zavije moj vozni pas in ne jebe. Prehiteva trole in se pogovarja po telefonu. Usedem se na hupo in mu divje žugam.

Pridem na službeno parkirišče, se zvalim iz avta in odštorkljam v pisarno.
Takrat se ulije.
Napovedujejo, da bo tako scalo do večera.
Super.
Še dobro, da imam marelo, ki je kriva za skoraj vse današnje zaplete – v avtu.